Kaj v resnici vemo o podpornikih Donalda Trumpa? Da med njimi prevladujejo manj izobraženi, revni, podeželski beli moški, ki se bojijo priseljencev, ženske emancipacije in jih liberalni mediji zmerjajo s kmetavzarji? Njihova resnična podoba je precej bolj kompleksna.
Ustvarjalce podkasta The United States of Anxiety je zanimalo, kako je lahko razvpiti premožni plejboj nagovoril na desetine milijonov Američanov. Več mesecev so preživeli s Trumpovimi podporniki, spoznavali njihove zgodbe, vrednote in občutke ter prisluhnili njihovim strahovom. Pokazali so, kako globoko je njihovo razočaranje nad politiko in kako iskreno je njihovo prepričanje, da so beli Američani postali ogrožena manjšina.
V svetu nevidne revne bele Amerike velja Hillary Clinton za največje zlo, odkar je kot prva dama javno povedala, da nima namena doma peči piškotov. Vladavina Clintonovih pa ne bi bila mogoča brez liberalnih in večinskih medijev, ki državljanom vsiljujejo politiko demokratske stranke in zmerjajo vsakogar, ki kritizira migransko politiko, nasprotuje istospolnim porokam ali opozarja na neupravičene prejemnike socialne pomoči.
Največji sovražnik Trumpa in njegovih sledilcev je ameriški New York Times, ki volilno tekmo analizira v podkastu The Run-up. Novinarji in uredniki NYT v vsaki epizodi podrobno predstavijo najbolj odmevno novinarsko zgodbo zadnjega tedna: Trumpovo davčno napoved, v kateri je prijavil za skoraj milijardo dolarjev izgube. Izpovedi žensk, ki jih je Trump domnevno zlorabil. Analizo elektronskih sporočil, ki so jih hekerji ukradli Clintonovi.
V pogovoru se ne omejujejo samo na analize in komentarje, temveč spregovorijo tudi o novinarskih etičnih dilemah – kako obravnavati določeno zgodbo, kako dokazati verodostojnost informacij in jih postaviti v širši kontekst. Takšna novinarska samokritičnost je izjemno pomembna v kampanji, kjer je še tako očitna laž postala le oblika svobode govora. Zato so vse bolj dragocene medijske organizacije in pobude, ki preverjajo izjave politikov in razkrivajo neresnice – kar počne organizacija Politifact, ki je gostovala v Metini listi.
Brez medijev ne bi bilo Donalda Trumpa, brez podkasta On The Media pa skoraj ni mogoče kritično spremljati ameriških medijev. OTM že dolgo sodi med obvezno marsowsko poslušanje, zato težko izpostavimo posamične epizode (poslušamo pač vse). A smo v zadnjem tednu kljub temu izvedali še nekaj novega o ustvarjalcih. Prva voditeljica Brooke Gladstone se je v začetku letošnjega leta predstavila v podkastu Longform. Tokrat je pri igralcu Alecu Baldwinu v podkastu Here’s The Thing gostoval še Bob Garfield – strah in trepet sogovornikov na OTM.
Poleg običajnih medijskih tem so se v OTM podrobneje lotili še ene pomembne teme za razumevanje Združenih držav: mitov, povezanih z revščino. Če je še kdo prepričan, da so reveži leni, in se lahko s trdim delom vsak povzpne po družbeni lestvici, je sklep ustvarjalcev OTM zelo jasen: vse to so samo miti. Enako neutemeljeno je tudi prepričanje, da so Američani v preteklosti raje sprejemali migrante, so pokazali v nedavni 47. epizodi sicer psihološkega podkasta Hidden Brain. V resnici so imeli evropski in judovski priseljenci nekoč zelo podobne težave kot jih imajo danes muslimani in Mehičani. Le zgodovinski spomin je pozabil nekatera poglavja.
Ob poslušanju United States of Anxiety smo se ves čas spraševali, kako dobro v resnici poznamo slovenske volivce lokalnih Trumpov. Vprašanje je bilo retorično. O volivcih populistične slovenske levice ali desnice ne vemo skoraj ničesar. Razen tega, da so strahovi, predsodki in strahovi iz ameriške predsedniške kampanje postali univerzalni.
